Kratka premišljevanaja iz Ozeja IV. del
IV. del
- Odnos milosti in odpuščanja
Najtežje nam je priznati napako takrat, ko mislimo, da bomo s tem zgubili ugled, da bomo deležni še dodatne kritike in morda obsojanja ter zamere. Ko pristopamo k Bogu z opravičilom, je stvar popolnoma drugačna, pravi Ozej.
V Božjemu sporočilu po preroku Ozeju tedanjemu Izraelu, najdemo prisotno mešanico Božje jeze in sodbe nad njihovim malikovanjem ter Božjega usmiljenja in hrepenenja, da bi se vrnili k Bogu. To kaže na Božjo dilemo, če se izrazimo po človeško, med izvrševanjem pravične in zaslužene sodbe ter usmiljenjem in odpuščanjem. Ozejeva knjiga se konča v tem slednjem tonu: Vrni se, Izrael, h Gospodu, svojemu Bogu, kajti padel si po svoji krivdi. (Oz 14,1) Sliši se kot… ali slišimo tudi danes ta poziv kot: Vrni se domov, človek, k svojemu Bogu.
Izkušnje z odnosi nam pogosto pričujejo, da tudi “vrnitev domov”, tudi priznanje krivde ni enostavno, kajti bojimo se reakcije tistega, katerega smo prizadeli. Bojimo se zavrnitve. Bog nam preko Ozeja sporoča, kako se on odzove na naš prihod domov k njemu: Ozdravil jih bom njihovega odvračanja, rad jih bom ljubil, kajti moja jeza se je odvrnila od njih. (Oz 14,5). Bog ne goji zamere in ne ohranja odnosa krivde med seboj in nami, ko pridemo k njemu s prošnjo za odpuščanje. Kako resno je Bog mislil s temi besedami in kako jih je podkrepil, vidimo v evangeliju njegovega Sina Jezusa. Evangelist Matej piše, da se je Ozejeva napoved Božjega reševanja začela uresničevati z rojstvom Jezusa (Mt 2,15 prim. z Oz 11,1), dosegla svojo izpolnitev v smrti in vstajenju Sina (Mt 27,54) ter bo dosegla svojo dovršitev z njegovo ponovno pojavitvijo (Mt 28,19-20). Čas, v katerem živimo sedaj, torej po Kristusu, je čas nove zaveze, novega dogovora z nami v Kristusu, po katerem vstopamo v odnos Božje milosti in odpuščanja. Bog je dal v smrt samega sebe za nas. Kako bi nam ne bil milosten, ko se vrnemo k njemu? Bog kliče narode po nas, ki smo takšen odnos doživeli in ga živimo.
Odnos milosti in odpuščanja z Bogom pa je pogosto na preizkušnji. Najpogosteje zaradi naših medsebojnih nepopolnih odnosov, katere doživljamo s prijatelji in bližnjimi.
Svetopisemski maraton nam je lahko spodbuda, da se redno vračamo k Božji besedi. Ta nam vedno znova potrjuje, da nas Bog rad ljubi.
Peter Novak, REC
