Prav na vsakem koraku lahko opažamo, da človek globoko v sebi nosi neusahljivo hrepenenje po ljubljenosti. Vsem nam je skupna močna potreba po povezanosti, sprejetosti, varnosti, pripadnosti in vse to doživljamo, ko smo brezpogojno ljubljeni. Svetopisemski Bog se človeku razodeva predvsem kot Ljubezen. In, če bi morali z eno besedo opisati Boga bi to bila beseda Ljubezen. Ta večna, darujoča Ljubezen je upodobila človeka po svoji podobi, ustvarila ga je s potrebo po ljubljenosti in sprejetosti v vseh njegovih razsežnostih. Tudi takrat, ko se je človek odvrnil ali se odvrača od Boga misleč, da omejuje njegovo svobodo, ta Ljubezen ne ugaša, temveč se podaja na misijo kako bi pri človeku vzbudila zaupanje, da bi se ponovno zatekel v njen objem.
Evangelist Janez je zapisal takole: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3,16). Če je Sveto pismo ljubezensko pismo Boga človeku, je darovanje božjega Sina najpopolnejši izraz njegove ljubezni. Svojevrstna ironija je pa v tem, da se človek s svojim globokim hrepenenjem po ljubezni pogosto na vso moč upira objemu Ljubezni. Človek je namreč lahko duhovno tako zelo zaslepljen, da ob obilju brezpogojne ljubezni sestradan od pomanjkanja ljubezni komaj, da še živi. Ta nezaupljivost in zadržanost do Ljubezni je nemalokrat odraz ranjenosti in prizadetosti, ki si jo ljudje brez izkušnje ljubljenosti tudi nehote prizadejemo drug drugemu.
Zato je prav posebna milost, ki smo jo deležni po delovanju Svetega Duha, da se zmoremo odpreti za božjo Ljubezen. V objemu brezpogojne in popolne Ljubezni, me globoko v mojem bistvu preplavi spoznanje, da sem ljubljen z večno ljubeznijo, končno se umiri moj duh, duša in telo. Kajti šele takrat je zadoščeno moji najgloblji potrebi po ljubljenosti, varnosti, sprejetosti in povezanosti. Biti v naročju Ljubezni v bistvu pomeni, biti odrešen. Takrat sem odrešen strahov, dvomov in negotovosti ali sem za koga sploh dober. Odrešen sem osamljenosti, ker me sprejema Stvarnik sveta in sem postal del njegove družine. Odrešen sem zagledanosti v samega vase in končno postajam orodje preko katerega Bog lahko vzljubi tudi mojega bližnjega in celo sovražnika.
Apostol Pavel nas opominja z naslednjimi besedami: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.« (Kološanom 3,12). Te besede nakazujejo na dejstvo, da zmorem izkazovat pristno usmiljenje in dobrotljivost do drugih šele takrat, ko sam imam izkušnjo, da me je vzljubil On, ki je večna Ljubezen.
Naša skupna in iskrena molitev je, da se bodo preko aktivnostih Svetopisemskega maratona 2025 mnoga osamljena in potrta srca odprla za dotik Ljubezni ter zavpila: »Vzljubil me je Kristus, moj Odrešenik!« Vsi skupaj pa kot vzljubljeni božji otroci ponesimo vsak dan v svet okrog nas luč nesebične ljubezni do bližnjega. Kajti kaj bolj kot prav ljubezen potrebuje današnji svet?
Drago Sukič, pastor
