V našem zadnjem premišljevanju gesla “Čujte in molite” in Avguštinovega pisma Probi (iz. l 412) bomo premišljevali o nevednosti dogajanja v naših razmerah ter Božjem posredovanju za nas.
Avguštin opozori na dogodke v našem življenju, predvsem na stiske, pri katerih smo v nevednosti glede tega čemú služijo. Apostol Pavel, na katerega se sklicuje Avguštin, je v pismu Rimljanom 8,26 zapisal: “Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti.” Ne da kristjani ne bi poznali Jezusove molitve oziroma bi nam manjkalo stvari za prošnje in zahvale, temveč se nevednost tu nanaša predvsem na stiske, ki jih doživljamo. Ne vemo, čemú so stiske namenjene, kakšnemu cilju služijo. Ker so stiske boleče, je naš naraven odziv ta, da bi prosili, da jih Bog odvzame. Toda v vsem se raje prepuščajmo Božji volji, pravi Avguštin, tako da četudi Bog ne odpravi stisk, se ne počutimo zapuščene od Njega (prim. 2 Kor 12,7-9). Zato včasih ne vemo kako je treba moliti. Pavel tej voljni nevednosti ne pripisuje kaj slabega. Celo nasprotno. V zavestni nevednosti, čemú smo v danih okoliščinah, za nas posreduje Božji Duh, v skladu z Božjo voljo, nadaljuje Pavel (Rim 8,26-27). Njegovo neizrekljivo posredovanje nas vodi, da si želimo, premišljujemo in upamo v tisto resnično srečno neumrljivo življenje, kjer nepropadljivo telo in duh bivata v Gospodovem veselju za vedno. In tudi ko vzdihujemo v svoji nevednosti “Zakaj se mi to dogaja, pa ravno meni?” Božji Duh bedi v molitvi za nas, da bi vedeli, da vse pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Boga.
V premišjevanju molitve z Avguštinom, smo tako začeli s ponižnostjo. Ne glede na stan in stanje (gmotno ali drugače) naj mislimo o sebi kot da smo ubogi na tem svetu, ki si predvsem želijo srečnega življenja v neminljivem in nepropadljivem svetu pri Bogu. Zato se v veri oklenimo začetnika tega življenja in sveta, Jezusa, ki nas je po svoji smrti odkupil propadljivosti in obsodbe tega sveta in nas po svojem vstajenju pripravil za veličastno dediščino. Ko čakamo na izpolnitev te dediščine smo čuječi v molitvi po vzoru Jezusove molitve (Mt 6,5-13), ki nas uči in spominja na bistvene želje srca. Ko pa tudi srce ne ve kaj in kako naj si želi v danih okoliščinah, čuječe za nas posreduje Božji Duh, da se v vsem podvržemo Božji volji.
Naše premišljevanje bomo zaključili s čudovitim sklepom in spodbudo s konca Avguštinovega pisma Probi: “Vztrajaj v molitvi, da premagaš ta svet: moli v upanju, moli v veri, moli v ljubezni, moli zavzeto in potrpežljivo, moli kot vdova, ki pripada Kristusu.”
