Ob oglasu za nov čistilni prašek cinično pomislim: “Ja, seveda. Kaj novega, poleg embalaže in morda cene, bi lahko bilo na prašku?!” ”Aha, pa pri novem modelu avtomobila je nova podoba luči in okrasnih letev. Ampak še vedno ima motor pa štiri kolesa …” Pri pogostem srečevanju z izdelki in ponudbami, ki nosijo oznako “novo”, se potem, ko te novotarije preizkusimo, zavemo, da pravzaprav niso nove. So bolj ali manj stare stvari v novi preobleki. Ponavljanje tega, kar je že bilo, in odsotost zares novega je opazil že Salomon pred tremi tisočletji. Ob njegovem opazovanju sveta in preizkušnji mnogih stvari (Prd 1,16-2,11) je zapisal: “Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem.” (Prd 1,9). Kaj novega potem lahko pričakujemo od napovedi iz gesla letošnjega svetopisemskega maratona iz Raz 21,5? Geslo izhaja iz zadnjih poglavij zadnje knjige Svetega pisma. To da slutiti, da ob koncu vsega, kar Sveto pismo naslavlja in sporoča, naslavlja tudi obdobje onkraj sedaj znanega. In prav to se odvija v 21. pogavju knjige Razodetja. V prvih vrsticah tega poglavja namreč skupaj z Janezom zremo v novo nebo in v novo zemljo, kajti prejšnja sta prešla. Ob tem prizoru se mi takoj utrne vprašanje, kakšno je to novo nebo in kakšna je ta nova zemja? Ali je res nova nova, ali je le prenovljena, olepšana ali izboljšana stara zemlja? Ko berem naprej Raz 21,2-4, opažam, da v tej novosti ni poudarek na novi sestavi neba in planeta, temveč v novosti našega bivanja; v našem doživljanju življenja in odnosa z Bogom. In ko nato preberem peto vrstico, v njej zaslišim glas nekoga drugega. Ne glas dosedanjega opazovalca, ki mi opisuje to novo sliko (t.j. Janeza), temveč glas tistega, ki sedi na prestolu, pred katerim se odvija ta kozmična preobrazba. Glas samega Boga, ki pravi: Glej, vse delam novo (Raz 21,5). Iz te iste vrstice spoznamo tudi, da novo res in zanesljivo pomeni nekaj novega. V Svetem pismu so sicer opisi in napovedi o novih stvareh precej redki (skoraj identičen zapis se pojavi v knjigi Izaija 55,1; 65,17-25), zato v zadnjih poglavjih Svetega pisma lahko zagotovo zaupamo, da res gre za nove stvari. Kdaj se bo to zgodilo, ne moremo napovedati v datumskem smislu. Knjiga Razodetja je napisana na način, da spodbuja verujoče v Kristusa, da vztrajajo v svoji veri, ne glede na okoliščine, v katerih se znajdejo. Napisana je z zagotovilom, da njihova vera in morebitno trpljenje zaradi nje nikakor ne bo prezrto in da na koncu zgodovine ne bo zmagalo zlo, temveč da Bog nadzira vsa dogajanja v vesolju. Knjiga opisuje razmere na zemlji, ki se sčasoma stopnjujejo na slabše v odnosu ljudi do Boga in drug do drugega. A ko bo delovanje zla doseglo svoje meje, bo Bog zaključil obdobje neba in zemlje, kot ju poznamo, s splošno sodbo in obsodbo zla in vseh, ki mu služijo. Novost vsega poslej pa v pozitivnem smislu pripisuje kot darilo vsem, ki so žejni Boga in njegove pravičnosti in ki se kot taki ne prepuščaju zlu (21,6-8). Potemtakem je Božji glas s prestola, da vse dela novo, balzam za dušo vsakega, ki odklanja zlo in ki sprejema ter se zavzema za vse, kar prihaja in je že prišlo od Boga. Večji del knjige Razodetja opisuje, kar je že prišlo od Boga in to je razodetje Jezusa Kristusa, ki nas ljubi in ki nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov (Raz 1,1.5). Vsi takšni nestrpno in z veseljem pričakujemo novo nebo in novo zemljo. V zanosu pričakujemo, kaj vse bo Bog storil novo, prav zares novo.
P.S. Kaj novega pričakujemo, opisuje preostanek 21. in 22. poglavja Razodetja v svojem slikovitem opisu.
Peter Novak, pastor REC
