Čas v katerem se nahajamo je polni novic, ki govorijo o nespoštovanju, sovraštvu, nasilju in umiranju. Soočamo se s človekovo naravo, ki je marsikje izredno negativno naravnana in ima zaradi tega škodljive posledice za sočloveka, naravo oziroma nemalokrat za celotno stvarstvo. To kar si večina ljudi, ki doživlja maloprej opisane razmere, najbolj želi je, mir, ljubezen, sprava. Toliko bolj nas navdušuje sporočilo iz pisma Galačanom (2,20) »živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« kar lahko skrajšamo na revolucionarno izpoved »Vzljubil si me«. Jezus, Božji Sin, je odsev Božje ljubezni, ki želi razsvetliti tisti del mračnega srca človeka, kjer še vedno vladajo negativni trendi in čustva, kot so nasprotovanje, jeza, prerekanje. V dobrobit vsakega posameznika in družbe je v takem primeru potrebno na podlagi Božje luči oziroma njegove Besede in ljubezni obrniti negativni način mišljenja in življenja na pozitivno. »Bog je luč in v njem ni nobene teme.« (1 Jan 1,5). Luč je simbol, ki najustrezneje simbolizira Boga, saj je znamenje veselja in ljubezni, ki nas obsije z nadnaravno močjo. O tej luči, o Kristusu Božjem Sinu in o karakteristikah Svetega Duha, nam pričuje Sveto pismo. Branje Božjega razodetja in njegovega sporočila vsemu človeštvu in stvarstvu blagodejno vpliva na značaj in dušo človeka, saj ga spreminja v pozitivnem, Bogu všečnem načinu.
»Vzljubil si me« je spoznanje človeka, ki je doživel Božji poseg v svojem življenju. Vsemogočni Bog, Stvarnik nebes in zemlje, vsega živega in neživega, se sklone k človeku, ga objame, tolaži, osrečuje, ozdravlja ali spremlja v njegovih zadnjih vzdihljajih zemeljskega življenja, ker ga ljubi. Ta izkazana in od človeka sprejeta Božja ljubezen vzbuja nov odnos do Stvarnika in njegovega stvarstva. Namesto, da bi se zgledovali in delovali po normativih zemeljskih mogočnežev, na podlagi Božje ljubezni živimo in udejanjamo ljubezen, sprejemanje in spoštovanje. Janez je to opisal z naslednjimi besedami: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna.« (1 Jn 4,20) Ljubeči torej ne išče svojega ugodja temveč skuša ugoditi bližnjemu ne glede na njegovo poreklo, bravo kože ali jezik, ki ga govori. Apostol Pavel je to opisal z naslednjimi besedami: »Vsak izmed nas naj skuša ugoditi bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo izgraditev.« (Rim 15,2). Pri tem se lahko orientiramo po Božjem Sinu, saj »..tudi Kristus ni iskal lastnega ugodja..« (Rim 15,2) V Kristusovi ljubezni posameznik odvrne pogled od sebe in ga usmeri, se obrne k drugemu, človeku, ki ga je Bog tako kot njega ustvaril po svoji podobi. Ljubezen, ki izhaja iz Boga »…je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.« (1 Kor 13, 4-8) Praktični primeri te ljubezni, ki spremenijo posameznika in občestvo, kjer ta ljubezen deluje, so odklanjanje hinavščine ter zla in oklepanje dobrega, tekmovanje v medsebojnem spoštovanju, gorečnost v duhu in služenje Gospodu, veselje v upanju, potrpežljivost v stiski, vztrajanje v molitvi, soudeležba v potrebah svetih, gostoljubje, blagoslavljanje tistih, ki so nasilni in nas preganjajo, življenje z vsemi v miru, veselje z tistimi, ki se veselijo in skupno jokanje s tistimi, ki jočejo. (prim. Rim 12, 9sl) To so blagodejne in pozitivne spremembe v življenju posameznika, ki je doživel, dojel in okusil Kristusovo ljubezen in ki lahko z hvaležnostjo in mirno vestjo izpove: »Vzljubil si me.«
Želim, da bi čim več udeležencev in udeleženk Svetopisemskega maratona doživelo in izpovedalo »Vzljubil si me«.
Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji
