V geslu letošnjega svetopisemskega maratona pred nas stopa apostol Pavel. Ta človek je gorel za to, kar je veroval. Vrhunsko izobražen pri Gamalielovih nogah in dobro seznanjen z grško miselnostjo, se je z vsemi močmi vrgel v preganjanje kristjanov. »Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo« (Apd 22,4). »Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celó po tujih mestih« (Apd 26,11). Zase pravi: »Hebrejec izmed Hebrejcev, po postavi farizej, po gorečnosti preganjalec Cerkve, po pravičnosti v postavi neoporečen« (Flp 3,5-6).
Zato so se ga bali. Ko je Gospod k njemu pošiljal Hananija, je ta ugovarjal: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime« (Apd 9,13-14).
A to ni bil več tisti Savel, ki je besnel zoper Kristusove učence. Takšen je bil toliko časa, dokler je imel o Kristusu in njegovih zgolj svoje predstave in predsodke. Potem pa je srečal živega Jezusa Kristusa; Jezusa osebo in nič več samo Jezusa kot idejo, kot predsodek. To ni bil več Kristus v glavi, pač pa je postal Kristus v srcu, Kristus v življenju. Vsa njegova zemeljska modrost je odpadla, njegove zemeljske oči so prekrile kakor luskine. Znašel se je v temi.
Spet samo toliko časa, dokler kristjani, ki so se ga na smrt bali, niso izpolnili Gospodovega naročila in molili zanj. Takrat se je njegova slepota odluščila z njega in zasvetilo mu je Božje sonce.
Srce, ki je bilo prej polno sovraštva in zato tudi polno nasilja, je sedaj postalo prebivališče Kristusa, ki ga je prej preganjal. Ko se je oziral nazaj na svoje življenje, je spoznal, da se je ukvarjal s smetmi. »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček« (Flp 3,8). Pavel tudi kot kristjan, kot Kristusov učenec, ni bil polovičar. Ko je Kristus v njem prepoznal posodo, ki si jo je izbral, da ponese njegovo ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove (prim. Apd 9,15), je to posodo popolnoma izpraznil samega sebe, da se je v njej mogel naseliti Kristus. In kot takšen je lahko povedal misel, ki je moto maratona: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.«
Lahko tudi mi postanemo takšne posode, v katerih živi Kristus? Lahko. Tudi po letošnjem Svetopisemskem maratonu, še bolj pa po vsakdanjem prebiranju Svetega pisma. Srečanja z Božjo besedo bodo umivala našo notranjost, da bo zahrepenela po navzočnosti živega Boga. Po vsaki njegovi besedi, ki jo bo sprejelo naše srce, bo on postajal v nas bolj živ in bo v nas v resnici živel Kristus.
Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
