Francoski filozof Gabriel Marcel je zapisal: »Reči drugemu ljubim te pomeni: ti ne boš umrl.« Čudovita resnica. Ko je nekdo ljubljen, ga preizkušnje ne zlomijo zlahka, bolezen mu teže pride do živega, smeji se jutrišnjemu dnevu. Ko ga smrt vzame ljubeči osebi, živi dalje v njenem srcu in v spominu sledečih rodov.
Kaj pa tisti, ki jih nihče ne ljubi, ki so bili nezaželeni? Ki niso v življenju storili ničesar posebnega, ki jih nihče ni opazil? Zanje ne velja: ti ne boš umrl? Velja tudi zanje. Kajti je nekdo, ki jih nosi v svojem srcu. Že to, da živijo, je dokaz velike ljubezni, ki je stkala njihove celice v telo, edinstveno na svetu, jim vdihnila dušo, ki se zna veseliti in žalostiti, ki jo je strah, pa je tudi pogumna, ki pozna padce in vzpone … Čeprav v očeh okolice ne pomenijo veliko in nimajo nobenega vpliva na svetovne dogodke, je zaradi slehernega od njih Božji Sin prišel iz nebes. Za slehernega teh običajnih ljudi je umrl na križu. Bog me ljubi, v vseh mojih lastnostih, v moji veličini in nizkosti.
Apostol Pavel, podkovan v Svetem pismu, si je na moč prizadeval zadovoljiti Boga z vestnim izpolnjevanjem Mojzesove postave, pa nikoli ni bil povsem gotov, ali je storil dovolj. Svetloba z neba pred Damaskom pa ga je osvobodila stiske. Glas, ki ga je poklical po imenu, se mu je razodel kot brezmejna in brezpogojna ljubezen. Odslej je tudi v Pavlu gorel ogenj ljubezni do njega, »ki nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil« (Ef 2,4-5). Zato je izjavil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).
Iz tega Pavlovega besedila je vzeto tudi geslo letošnjega maratona: »Vzljubil me je.« V medsebojnih odnosih se ta dragocena in osrečujoča izjava pogosto uporablja lahkotno, kot da gre za zabavo, igro. Preveč opustošenja s tem povzroča. Pavel v isti sapi izreče tudi: »In daroval zame sam sebe.« Ta trditev daje izjavi o ljubezni zanesljivo podlago. Je kot zlata valuta, katere vrednost je neomajna. Darovati življenje za drugega – jezik, ki ga je mogoče razumeti brez tolmača. Zato je Jezus kljub srditemu odklanjanju s strani nekaterih še vedno najbolj priljubljena oseba človeštva. Najgloblje razumevanje, če se smemo tako izraziti, pa je Jezusovi daritvi izkazal nebeški Oče s tem ko ga je obudil od mrtvih. S tem je na svoj Božji način potrdil, da je ljubezen, ki zapostavi svoje življenje zaradi drugih, večna. Ne more biti plen smrti. Zato je bil Jezus obujen – ne več v zemeljsko življenje, podvrženo minevanju – temveč v življenje božanskih večnostnih dimenzij. In vanj je odprl vrata tudi nam, odrešenim po njem. Tako dobi trditev »ljubim te: ti ne boš umrl« svojo dokončno izpolnitev. Zaradi Jezusove ljubezni, s katero nas je vzljubil, po smrti ne bomo živeli le v spominu ljubečih, ki bodo prav tako umrli, temveč v Božji večnosti. Geslo »vzljubil me je« odpira vrata v raj, sredi katerega raste drevo življenja. Njegovo listje je zdravilo narodom in njegov sad je prijeten.
Snežna Večko
){kind=link}