Sedel je za silo udobno ob poti iz Jerihe. Dober sluh mu je precej omilil slepoto, saj je iz hrupa mimoidočih kar natančno predvidel, koliko mu bo navrgla miloščina. Skozi zimo se je bilo težko prebiti, ni bilo praznikov. Ob koncu adarja pa so se začele v Jeruzalem viti procesije za praznik pashe. Takrat se je nabralo toliko, da je prebil pol leta do tišrija, ko so kolone vernikov potovale na jom kipur, veliki spravni dan. Tudi romanja na posvetitev templja v kislevu so mu odpomogla, da se je lahko v mrzlih zimskih dnevih pogrel ob toplem obroku mleka in kaše. Za kaj več slepi berač ni imel.
Sedel je, upajoč, da bo kakšen mimoidoči trgovec v zahvalo za dobro kupčijo primaknil težji novec. Izostrena ušesa so zaznala močnejši hrup, kot je po navadi na te navadne zimske dni. Hrup je dober glasnik. Bartimaj se je premaknil v veselem pričakovanju. Hrup pa še kar narašča. Vzkliki. Med njimi ime »Ješua«! Bartimaja je spreletelo. To je vendar veliki prerok in čudodelnik. Morda bo obnovil Izraelovo kraljestvo. Vsekakor jih je že veliko ozdravil, nasitil v puščavi … Lahko bi, lahko bi … Bartimaja je zopet spreletelo. Je mogoče? Bi lahko tudi njemu odprl oči? Da bi videl, videl, tudi on, slepi berač Bartimaj, Timajev sin! Da bi zaživel kakor drugi, delal s svojimi rokami, si služil kruh, živel, živel! Iz prsi se mu je izvil krik: »Ješua, Davidov sin, usmili se me!« Krika ni mogel zadržati. Začel je vpiti, nezadržno, glas mu je bil rešilna bilka. Kaj mu mar, če so ga začeli okoli stoječi utiševati! Vsa doslej neizgovorjena vprašanja »zakaj« so se zgostila v »Davidov sin, usmili se me!«.
Jezus je slišal klic na pomoč. Srce mu je pretresla bolečina sedečega ob poti. Ukazal ga je poklicati. Prejšnji utiševalci so mu prenesli nepričakovane besede: »Le pogum, vstani, kliče te!« Kar se je odslej zgodilo, je bilo kot najlepše sanje. Odzval se je bliskovito, da se ne bi razblinile: odvrgel je plašč, skočil pokonci, pohitel k Jezusu … In Jezus ga je ogovoril: »Kaj hočeš, da ti storim?« Glej, morem vse, samo reci. O da, Jezus je vedel, kakšna želja para njegovo srce, odkar se zaveda svoje bedne usode. Vendar naj jo Bartimaj izreče in si iz roke Vsemogočnega vzame dar, po katerem hrepeni vse življenje. Izrekel jo je in zgodilo se je. Zaiskrile so se barve, izrisali so se obrazi, predmeti, … stvarstvo je zaplesalo zanj, ki je do tega trenutka tipal v temi in prosil vbogajme. Življenje se je zavrtelo v tečaju, Bartimaj je odšel za Jezusom.
Mnogokrat je izrekel svojo zgodbo pred tistimi, ki so dvomili. Nežno je drsel po trenutkih tistega dne, ko je Jezus odhajal iz Jerihe in ga je začel klicati. Vse se je odvilo kot v hipu, ko je zaslišal besede: »Le pogum, vstani, kliče te!« Besede je ponavljal, ko so se mu zvečer veke trudno zapirale nad še enim dnem, ki ga je prehodil z Jezusom.
s. Snežna Večko OSU
){kind=link}